Author: jasna

Podjetje ima  interni akt, ki določa, da delavci poleg osnovne plače prejmejo tudi dodatek za poslovno uspešnost. Kriteriji za upravičenost do dodatka so v aktu vnaprej določeni. Zaradi dolgotrajne epidemije je večina delavcev imela slabe rezultate poslovanja, zaradi česar je podjetje na račun poslovne uspešnosti znižalo plače.

Ali lahko delodajalec to stori z ENOSTRANSKO odločitvijo – to je s sklepom, ali pa le s SOGLASJEM delavca tako, da delavci z znižanjem plače soglašajo – delodajalec in delavce podpišeta aneks k pogodbi o zaposlitvi?

V skladu s 126. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je plača sestavljena iz

• osnovne plače,
• dela plače za delovno uspešnost in

Sestavni del plače je tako lahko tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Poslovna uspešnost je po svoji definiciji del plače za poslovno uspešnost, ki je vezan na poslovno uspešnost delodajalca, zaradi česar morajo biti kriteriji za prejem tega dela plače določeni v naprej ter morajo biti delavci v  skladu z 10. členom ZDR-1 seznanjeni s splošnim aktom, ki določa kriterije poslovne uspešnosti.

Višje delovno in socialno sodišče je v sklepu Pdp 264/2017 z dne 25. septembra 2017 presojalo situacijo, kjer je delodajalec znižal plače, najprej z enim sklepom vnaprej za obdobje pol leta na račun poslovne uspešnosti, potem pa še s posameznimi mesečnimi sklepi zaradi slabih rezultatov poslovanja in zaostrene finančne situacije v podjetju. Višje sodišče je zaključilo, da je znižanje plače zakonito, če so razlogi za znižanje obstajali in jih je uprava preverjala mesečno.

Torej, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

• je poslovna uspešnost dogovorjena s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi,
• delodajalec je z internim aktom določil kriterije za določanje poslovne uspešnosti in način njihovega ugotavljanja,
• delavci so z internim aktom seznanjeni,
• obstajajo slabi rezultati poslovanja, kar delodajalec izkazuje šele v morebitnem sodnem postopku
• razloge za slabe rezultate poslovanja delodajalec preverja mesečno,

lahko delodajalec plačo iz tega naslova zakonito zniža enostransko – s sklepom.

Pri prodaji premičnin in nepremičnin je klavzula »videno kupljeno« zelo pogosta. Z njo se želijo prodajalci razbremeniti odgovornosti za morebitne stvarne napake.

Eno temeljnih načel pogodbenega prava je načelo AVTONOMIJE. V skladu z njim lahko stranke prosto urejajo svoja razmerja, pri čemer pa so omejene z ustavo, s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli.

STVARNE NAPAKE

Splošno pravilo je, da prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela pred nakupom, in za stvarne napake, ki so posledica vzroka, ki je obstajal že pred sklenitvijo pogodbe. Za stvarno napako gre, kadar stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo, in tudi kadar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno posebno rabo, za katero jo kupec kupuje in je bila prodajalcu znana ali bi mu morala biti znana. Napaka je prav tako stvarna, če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile dogovorjene, ali če prodajalec izroči stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom.

Za skrito napako gre, če se pokaže potem, ko je kupec prevzel stvar, in je z običajnim pregledom pri prevzemu ni mogel opaziti.

Za očitno napako gre, če bi jo kupec s skrbnim pregledom in na običajen način mogel in moral opaziti.

Od stvarnih napak je potrebno razlikovati pravne napake, za katere prodajalec prav tako odgovarja. Za pravno napako gre, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena.

PRIMER: nakup nepremičnine, ko kupuje fizična oseba novo stanovanje od investitorja

Kupec je kupil stanovanje s kupoprodajno pogodbo, v kateri je bila dogovorjena klavzula »videno – kupljeno«.  Z navedeno klavzulo je prodajalec v pogodbi izključil svojo odgovornost za vse morebitne očitne napake na stanovanju, ki obstajajo v trenutku nakupa in vse napake, ki bi se lahko pojavile kasneje, to so skrite napake. Po nakupu stanovanja so se v stanovanju začeli pojavljati prekomerni vlažni madeži ter plesen. Zaradi navedenega je kupec podal zahtevek za odstop od prodajne pogodbe in vračilo kupnine. Prodajalec je tak zahtevek zavračal in  trdil, da zahtevek kupca zaradi klavzule »videno – kupljeno« ni utemeljen.

Vrhovno sodišče je v sodbi z opr. št. II Ips 21/2015  odločilo, da so v predmetni zadevi izpolnjeni vsi pogoji za uporabo določb Zakona o varstvu kupcev stanovanj enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES). Predmet prodajne pogodbe je bilo posamezno stanovanje kot posamezen del stavbe, ki se nahaja v stavbi z več posameznimi deli, poleg tega pa je prodajalec nastopal kot investitor, saj je naročil gradnjo z namenom prodaje, kupec pa kot končni kupec, ki je imel hkrati položaj potrošnika. Sodišče je nadalje pojasnilo, da ZVKSES ne predvideva možnosti izključitve jamčevanja s klavzulo »videno – kupljeno«. Ker so določbe ZVKSES prisilne narave, to pomeni, da je taka klavzula v sporni prodajni pogodbi nična. Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da je bil odstop kupca od prodajne pogodbe utemeljen in da je utemeljen tudi njegov zahtevek za vračilo kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je plačal kupnino. Pri tem je sodišče še pojasnilo, da je bil poglavitni vzrok za nastalo vlago in plesen v stanovanju slaba izvedba gradbenih del in ne neprimerna uporaba stanovanja, zaradi česar gre za napako, ki znatno ovira normalno uporabo stanovanja. To pa pomeni, da je imel kupec, na podlagi 20. člena ZVKSES, pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi od prodajalca prej zahteval odpravo napak ali znižanje kupnine.

Vrhovno sodišče je z navedeno sodbo potrdilo, da pogodbena klavzula »videno – kupljeno« pri prodajnih pogodbah, ki so urejene s prisilnimi pravnimi pravili, ki jih določata Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot)  in ZVKSES, ni dopustna.

V ostalih primerih, ko ne pride v poštev uporaba prisilnih predpisov (npr. prodajna pogodba med dvema fizičnima osebama),  je klavzula »videno – kupljeno« dopustna, vendar z določenimi omejitvami.

PRIMER: nakup premičnine – vozila med dvema fizičnima osebama

Klavzula »videno kupljeno« je zelo pogosta tudi pri prodaji rabljenih vozil med fizičnimi osebami. Z njo se želijo prodajalci razbremeniti odgovornosti za morebitne stvarne napake vozila, kupci pa imajo bistveno manjše možnosti, kdaj lahko zoper prodajalce uveljavljajo napake, ki jih ugotovijo šele po nakupu vozila.

Če stranka pristane na klavzulo »videno kupljeno« je jamčevanje za stvarne napake omejeno na situacije, ko je napaka vozila skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal. Klavzula »videno kupljeno« tudi ne velja za napake, ki so v nasprotju z dogovorjenimi lastnostmi vozila.  V takšnih primerih je klavzula »videno kupljeno« nična in prodajalec za napake vozila odgovarja, pri čemer lahko kupec z jamčevalnim zahtevkom uspe le v primeru, če dokaže, da je prodajalec za napako vedel in jo je kupec pravočasno grajal.

V primeru, če kupec odkrije napako, mora o njej obvestiti prodajalca v osmih dneh od dneva, ko je napako opazil. Prodajalec pa ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena. Za uspeh uveljavljanja skrite napake je bistvenega pomena, da je napaka posledica vzroka, ki je obstajal že pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe in da je prodajalec za to napako vedel.

Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko zahteva od prodajalca, da napako odpravi, zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe. V vsakem od teh primerov pa ima tudi pravico zahtevati povrnitev škode. Izbira jamčevalnega zahtevka je stvar kupca.

Klavzula »videno kupljeno« vam lahko hitro onemogoči uveljavljanje zahtevkov za stvarne napake, zato vam svetujemo, da pred nakupom, vozilo skrbno in natančno pregledate ter ga preizkusite.

V primeru nakupa vozila s strani fizične osebe od pravnega subjekta, ki se s prodajo vozil ukvarja kot s svojo dejavnostjo, veljajo posebna določila skladno z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVpot).

Ukrepi v zvezi z delom in plačevanjem prispevkov za socialno varnost

V DZ je bil prejet Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP)- »v nadaljevanju Zakon«, ki med drugim določa tudi ukrepe za delodajalce, in sicer ukrepe v zvezi z delom in plačevanjem prispevkov za socialno varnost.

Ker vemo, da ste v tem času preveč nasičeni s poplavo informacij, kar človeka hitro zmede, vam bomo v  tem delu čim bolj pregledno in strnjeno prikazati ukrepe države, ki izhajajo iz Zakona in se tičejo delodajalca. Ob tem bi vas radi opozorili, da je  poleg vseh pravic iz Zakona potrebno podrobno opozoriti tudi na situacije v katerih boste morali prejeto pomoč vračati.

*OPOMBA:

Z A K O N O INTERVENTNIH UKREPIH ZA ZAJEZITEV EPIDEMIJE COVID-19 IN OMILITEV NJENIH POSLEDIC ZA DRŽAVLJANE IN GOSPODARSTVO (ZIUZEOP)  določa, da morajo subjekti, ki so uveljavili:

– povračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo iz poglavja 1.1 zakona,

– povračilo nadomestila plače delavcu, ki zaradi višje sile ne more opravljati dela iz poglavja 1.1 zakona,

– oprostitev plačila prispevkov po 28., 33. in 38. členu tega zakona ali

– izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka

v primeru, da je od uveljavitve tega zakona prišlo do delitve dobička, izplačil dela plač za poslovno uspešnost oziroma nagrad poslovodstvu v letu 2020 VRNITI prejeta sredstva, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

Primernost delovnega mesta :

Pred odločitvijo o opravljanju dela na domu mora delodajalec razrešiti vprašanje, katera so tista delovna mesta, ki jih je sploh mogoče opravljati na domu. Delavec namreč lahko na domu opravlja le delo, ki sodi v dejavnost delodajalca ali ki je potrebno za opravljanje dejavnosti delodajalca.

Na domu se ne more opravljati delo:

– ki je škodljivo ali če obstaja nevarnost, da postane škodljivo za delavce, ki delajo na domu, ali za življenjsko in delovno okolje, kjer se delo opravlja, ter

– v primerih, ko to prepoveduje poseben zakon ali drug predpis.

Vidik delovnega časa

ZDR-1 določa, da se delavec in delodajalec glede delovnega časa, nočnega dela, odmora, dnevnega in tedenskega počitka lahko dogovorita ne glede na minimalne standarde, ki jih v zvezi s tem določa ZDR-1, če:

– delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma

– si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno ter pod pogojem, da sta delavcu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

Pri samoorganizaciji delovnega časa ter s tem tudi odmorov in počitkov je torej delavec dolžan spoštovati pravila o varnosti in zdravju pri delu in si delovni čas organizirati tako, da si zagotovi ustrezne odmore in počitke.

Ne glede na navedeno izjemo v ZDR-1 pa Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (v nadaljevanju ZEPDSV) glede vodenja evidence o izrabi delovnega časa ne določa nikakršne izjeme glede dela na domu. Tako mora delodajalec tudi za delavca, ki dela na domu, med drugim v evidenco dnevno vpisovati naslednje podatke:

– podatke o številu ur,

– skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa,

– opravljene ure v času nadurnega dela.

Delavec, ki opravlja delo na domu, mora torej voditi dnevno evidenco delovnega časa ter jo posredovati delodajalcu, menimo pa, da je možen tudi poenostavljen dogovor, da delavec sporoča podatke o številu dejansko opravljenih ur dnevno le, če so te drugačne od 8 ur (polni delovni čas).

Zagotovitev delovnih sredstev:

Ena pomembnejših vsebin je tudi določitev, kdo bo zagotavljal material in delovna sredstva za opravljanje dela na domu ter višina nadomestila za uporabo delavčevih sredstev:

– delovna sredstva kot so prostor, elektrika, komunikacijske povezave in podobno bo glede na njihovo naravo večinoma zagotavljal delavec.

Za ta del bo skoraj vedno dogovorjeno nadomestilo. Nadomestilo pa delodajalec plača tudi v kolikor delavec sam priskrbi delovna sredstva, kot so računalnik, mobilni telefon, tiskalnik, miza, stol itd.

– doreči je potrebno tudi vprašanje zagotavljanja materiala, ki ga delavec potrebuje pri svojem delu.

Varstvo poslovnih skrivnosti in drugih občutljivih podatkov

Priporočljivo je, da se delodajalec opredeli tudi do teh vprašanj. Mednje sodi npr. omogočanje varne povezave v omrežje oz. do informacijskega sistema delodajalca.

Varnost in zdravje pri delu

Po ZVZD-1 je delodajalec dolžan zagotavljati varne in zdrave razmere za delo ne glede na vrsto dela delovno mesto ali kraj, kjer delavec opravlja delo. V primeru izrednih razmer, ko delodajalec na hitro odredi drugo delo ali delo na domu, pogosto ne bo uspel izvesti vseh predpisanih ukrepov na področju zagotavljanja varnega in zdravega dela, kar zajema ogled delovnega mesta na domu in izdelavo ocene tveganja ter sprejetje potrebnih ukrepov za delo na domu. Glede na to, da gre v primerih dela na domu za praviloma pisarniška dela oziroma dela z računalnikom, ni pričakovati, da bi zaradi opustitve predpisanih zahtev (izdelava ocene tveganja) lahko v kratkem času, kolikor traja takšen izredni ukrep, prišlo do škodljivih posledic za zdravje delavca. Lahko pa delodajalec izda delavcem ustrezna navodila, ki vključujejo tudi napotke glede varnega in zdravega dela od doma.

Prijava dela na domu pristojnemu inšpektoratu:

Ko se odredi delo na domu v primeru izjemnih okoliščin, je potrebno smiselno uporabiti tudi določbe o obveščanju Inšpektorata RS za delo o opravljanju dela na domu. Tako je treba takoj, ko je to mogoče, Inšpektorat RS za delo obvestiti o opravljanju dela na domu. Obseg obveščanja v zakonu ni predviden, je pa smiselno obvestiti o tem, kdo delo opravlja, kakšno delo se opravlja, kje se opravlja in koliko časa je opravljanje dela predvideno. Obvešča se lahko tudi preko elektronske pošte na naslov:  prijave.irsd@gov.si

KAKO NAJ RAVNA DELAVEC, KI ZARADI ZAPRTJA VRTCEV IN OSNOVNIH ŠOL NE MORE ZAGOTOVITI VARSTVA OTROKA?

Delavec (eden od staršev) je v takšnem primeru upravičen do odsotnosti z dela, upravičen je do nadomestila v višini 50% plače oziroma najmanj 70% minimalne plače. Opozoriti pa je potrebno, da se upravičenost odsotnosti z dela zaradi nemožnosti opravljanja dela zaradi varstva otroka zaradi zaprtja vrtcev in osnovnih šol, presoja glede na okoliščine posameznega primera (možnost zagotovitve varstva s strani drugega starša ali na drug ustrezen način, ali gre za otroka do vključno 5. razreda osnovne šole, možnost ustreznejše razporeditve delovnega časa).

ALI LAHKO DELODAJALEC OD DELAVCA ZAHTEVA, DA V PRIMERU, KO DELAVEC OSTANE DOMA ZARADI VARSTVA OTROKA ALI ZARADI NEMOŽNOSTI ZAGOTAVLJANJA DELA, KORISTI LETNI DOPUST?

Enostransko odrejanje letnega dopusta je v nasprotju z zakonom. Delodajalec odobri letni dopust v skladu z dogovorom z delavcem.

Okoliščine, ki jih mora upoštevati delodajalec pri odločanju o času izrabe letnega dopusta določa 163. člen ZDR-1. Te okoliščine so:

– potrebe delovnega procesa,

– možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter

– družinske obveznosti delavca.

Torej, ali je dopustno odrediti letni dopust zaradi izpada dela pri delodajalcu oziroma zaradi poslovnih razlogov, kar pomeni tudi v času, ko so izpolnjeni razlogi za odreditev začasnega čakanja na delo oziroma odrejene karantene, je mogoče odgovoriti, da je v dogovoru z delavcem mogoče dogovoriti tudi izrabo letnega dopusta, vendar mora delodajalec pri tem upoštevati navedene zahteve, ki omejujejo njegovo diskrecijo z namenom, da se letni dopust uresniči v skladu z njegovim temeljnim namenom.

ALI LAHKO DELODAJALEC ODREDI IZREDNI (NEPLAČANI) DOPUST?

delovna zakonodaja ne ureja izrednega (neplačanega) dopusta. To urejajo nekatere kolektivne pogodbe. Neplačani dopust predstavlja odsotnost z dela zaradi interesa delavca, zato ga ni dopustno odrediti iz razlogov, ki so na strani delovnega procesa.

KAKŠNE PRAVICE IMA DELAVEC, KI GA JE DELODAJALEC POSLAL Z DELOVNEGA MESTA DOMOV ZARADI SITUACIJE V POVEZAVI S KORONAVIRUSOM?

V kolikor gre za situacijo nemožnosti zagotavljanja dela, lahko delodajalec odredi začasno čakanje na delo doma, delavec je upravičen do nadomestila plače v višini 80% osnove. V kolikor gre za navodilo delodajalca, naj delavec ostane doma v smislu navodila zdravi osebi (ker je prišel iz ogroženega območja ali bi lahko bil v stiku z okuženo osebo, pa mu ni odrejena karantena z odločbo), je upravičen do nadomestila v breme delodajalca v polni višini plače.

(vir TZS)

UKREPI  ZARADI  IZJEMNIH  OKOLIŠČIN

Obveznost opravljanja drugega dela zaradi izjemnih okoliščin (169. člen ZDR-1)  Sistem urejanja delovnih razmerij omogoča poenostavljeno odrejanje opravljanja drugega dela oziroma na drugem kraju zaradi izjemnih okoliščin.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 169. členu ureja spremembo dela zaradi naravnih ali drugih nesreč. V primerih naravnih ali drugih nesreč, če se taka nesreča pričakuje ali v drugih izjemnih okoliščinah, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje delodajalca, se lahko vrsta in/ali kraj opravljanja dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi, začasno spremenita tudi brez soglasja delavca, vendar le, dokler trajajo take okoliščine.

Glede na izpostavljeno ureditev lahko delodajalec: 

1. v primeru naravnih in drugih nesreč oziroma izjemnih okoliščin,

in ko 

2. so ogroženi življenje in zdravje ljudi ali premoženje delodajalca,
3. enostransko, brez soglasja delavca, odredi drugo delo in/ali kraj opravljanja dela (npr. delo na domu), dokler trajajo takšne okoliščine

Obveznost lahko traja le začasno, dokler trajajo take okoliščine oziroma dokler so podani pogoji po 169. členu ZDR-1 in je sprememba vrste in/ali kraja opravljanja dela nujna in potrebna.

Delodajalec mora zlasti pri odrejanju dela na domu, ko gre za enostransko odreditev dela na domu zaradi izjemnih okoliščin v sklepu s katerim odreja delo na domu opisati določene okoliščine ter opredeliti določene pravice in dolžnosti ter podati navodila.

Ko se odredi delo na domu v primeru izjemnih okoliščin, je potrebno smiselno uporabiti tudi določbe o obveščanju Inšpektorata RS za delo o opravljanju dela na domu. Tako je treba takoj, ko je to mogoče, Inšpektorat RS za delo obvestiti o opravljanju dela na domu. Obseg obveščanja v zakonu ni predviden, je pa smiselno obvestiti o tem, kdo delo opravlja, kakšno delo se opravlja, kje se opravlja in koliko časa je opravljanje dela predvideno. Obvešča se lahko tudi preko elektronske pošte na naslov: gp.irsd@gov.si

ČAKANJA NA DELO

Za čas nezagotavljanja dela delavcem lahko delodajalec delavca napoti na začasno čakanje na delo doma. V tem primeru ima delavec pravico do nadomestila plače v višini 80 % od osnove.  Delodajalec bo lahko uveljavil delno povračilo nadomestil plač v skladu z Zakonom o interventnem ukrepu delnega povračila nadomestila plače (ko bo sprejet in uveljavljen).  Z zakonom so bili seznanjeni tudi socialnimi partnerji, ki so podali svoje predloge. Predlog zakona je pripravljen za sprejem po nujnem postopku v Državnem zboru

ZDR-1 namreč predvideva, da za čas nezagotavljanja dela nadomestilo plače v celoti plača delodajalec, medtem ko interventni zakon predvideva delno povračilo izplačanih nadomestil plače s strani Republike Slovenije v višini 40 % (8. člen interventnega zakona).

Delodajalci, ki želijo izkoristiti pomoč države po interventnem zakonu, morajo izpolnjevati naslednje pogoje (2. člen):

– gre za gospodarsko družbo, zadrugo ali fizično osebo, ki zaposluje delavce v skladu z ZDR-1;

– predloži opis poslovnega položaja zaradi posledic epidemije (natančneje ga opredeljuje 4. člen interventnega zakona),

– zaradi poslovnih razlogov začasno ne more zagotavljati dela hkrati najmanj 30 % zaposlenih delavcev, ki jih napoti na začasno čakanje na delo. Če delodajalec zaposluje le enega delavca, lahko delavca napoti na začasno čakanje na delo delavca, če ne more zagotavljati dela za skupno najmanj 50 % delovnega časa delavca v posameznem koledarskem mesecu,

– predloži pisno izjavo, s katero se zaveže ohraniti delovna mesta delavcev na začasnem čakanju na delu najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo.

V šestem odstavku 2. člena interventnega zakona pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil ne more uveljavljati delodajalec:

– dokler imajo delavci, napoteni na začasno čakanje na delo po interventnem zakonu, pri neenakomerni razporeditvi in začasni prerazporeditvi delovnega časa presežek ur v referenčnem obdobju v skladu z ZDR-1, in kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ter se presežek ur z ustrezno neenakomerno razporeditvijo in začasno prerazporeditvijo delovnega časa lahko izravna;

– ki je davčni dolžnik;

– ki ne izplačuje plač in prispevkov za socialno varnost oziroma je kršitelj delovnopravne zakonodaje;

– če je nad njim uveden postopek insolventnosti.

Ker je namen tega ukrepa ohranitev delovnih mest, delodajalec v obdobju vključenosti v ukrep delnega povračila nadomestila plače ne bo smel začeti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, prav tako pod določenimi pogoji ne bo smel odrejati nadurnega dela (9. člen).

Pred sprejetjem odločitve o napotitvi delavcev na začasno čakanje na delo se bo moral delodajalec o tem posvetovati s sindikati v podjetju oziroma s svetom delavcev oziroma obvestiti delavce na pri delodajalcu običajen način.

Napotitev delavca na začasno čakanje na delo se bo izvajala s pisnim obvestilom delavcu o napotitvi na začasno čakanje na delo, v obvestilu pa bo delodajalec določil čas začasnega čakanja na delo, možnosti in način poziva delavcu, da se predčasno vrne na delo, ter nadomestilo plače (peti odstavek 5. člena interventnega zakona).

Obdobje začasnega čakanja na delo bo lahko trajalo največ tri mesece (3. člen interventnega zakona). Delavec bo v času napotitve ohranil vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, razen višine nadomestila, ki jo interventnem zakonu znaša 80% osnove za nadomestilo, ki je določena za primer nezagotavljanja dela s strani delodajalca, in obveznost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo.